Pot domov se “začne” v senčnem gozdu
Živimo v času, ko je duhovno prebujenje postalo prej norma kot izjema. Že leta beremo, slišimo in nekateri celo čutimo, kako se na ravni človeške (in ne le te) kolektivne zavesti stvari spreminjajo. Ta duhovni razvoj zavesti sovpada in se prepleta s procesom planetarnih premikov v višje energetske dimenzije (sfere), kar zadeva tudi Gajo, torej dušo naše Matere Zemlje. Njen, če lahko tako rečem, duhovni preporod vpliva na vse nas in nezadržno širi našo zavest v višje sfere, kjer mentalni vidik ločevanja na dobro in slabo izgublja pomen. Kaj to pomeni za nas na fizični ravni? To pomeni, da vse, kar je odsluženega in ni v skladu z avtentičnim jazom ter zavestjo enosti sili na površje, v polje zavedanja, kjer to lahko občutimo in dokončno odpustimo. Duhovno prebujenje – ta, včasih že skoraj strah vzbujajoča besedna zveza, je torej le proces odpuščanja starih, odsluženih vzorcev in čiščenje težkih energijskih vtisov, ki jih ti vzorci generirajo v biti posameznika.
Tukaj bi rada poudarila, da ne gre za nekaj, kar človek naredi, čeprav pogosto so ravno nekatere življenjske okoliščine in prakse tiste, ki na hitro zbudijo zavedanje in usmerijo pozornost človeka na ta proces prebujenja, ki v resnici traja od vedno… le da še ni bil čas, da bi se ga zavedali. Vse, kar se v človeku zavestno ali nezavestno dogaja v tem ali preteklih življenjih (če vam je blizu teorija o reinkarnaciji), stremi k enemu samemu cilju prebujenja zavesti v višje dimenzije (sfere) obstoja. Tudi v času, ko živimo na »avtopilotu« in nas vodijo prepričanja in vzorci, ki smo jih razvili kot odziv na dogodke, ljudi in okoliščine, v katere smo bili (namerno) postavljeni, nas v bistvu vsaka odločitev, vsaka namera in njena posledica, korak za korakom počasi vodi v smeri prebujenja.
Torej, vsak človek, ne glede na dejanja in posledično oznako, ki mu jo prilepimo, je na svoji poti domov, zato bodimo spoštljivi, sočutni in razumevajoči. Cenimo vsakogar in odpuščajmo, kajti le tako lahko skupaj rastemo.
V nadaljevanju bom predstavila primer ozaveščanja procesa duhovnega prebujenja. Gre za fiktiven, zelo posplošen primer, v katerem bi rada predstavila mehanizme, ki nas neutrudno usmerjajo v zavedanje svoje poti domov, svojega avtentičnega jaza in seveda njegove enosti z vsem, kar je.
Za ta prispevek si bom za primer vzela osebo, imenovano Kdo R. Koli, ki že celo svoje življenje živi običajno, nič kaj posebej razburljivo življenje. Seveda je Kdo imel svoje zmage, doživel kar nekaj osebnih 5 minut slave, in seveda, tako kot vsi, je doživel tudi marsikateri poraz. A vedno se je nekako pobral in stvari postavil spet na svoje mesto. Kdo bi zase rekel, da je srečen. Ustvaril si je družino, kupil hišo, ima zaposlitev, ki ga kolikor toliko zadovoljuje, ima nekaj dobrih prijateljev, s katerimi se občasno druži, ima tudi hobi… nadvse rad namreč restavrira staro pohištvo.
Vsi, ki Kdoja poznajo, se strinjajo, da je »fant na mestu«. Pošten, delaven, priden… Skoraj težko najdeš človeka, ki bi o njem povedal kaj slabega.
A zadnje čase Kdo opaža, da ga aktivnosti, ki so ga včasih veselile, ne pritegnejo več tako. Odnosi in pogovori znotraj njih so izgubili svoj pomen, delo, ki ga je še pred kratkim rad opravljal, je postalo prej lenobni avtomatizem kot vznemirljiva karierna pot, ki ti omogoča osebno rast. Konjiček je postal pobeg – čas, ki si ga je vzel samo zase, da je pozabil na vse intenzivnejši občutek praznine, ki se je neizogibno širil znotraj njega. »Od kje se je vzel ta čuden občutek?« se je včasih vprašal, a že naslednji trenutek zamahnil z roko in si hitro našel nekaj, kar je njegovo pozornost usmerilo drugam, stran od tega temačnega kraja v sebi. Saj ne, da mu je bilo hudo. Samo smisel je potreboval – s tem se je tolažil. Nekaj, kar bo njegovemu življenju spet dalo smisel…
Kdo bi lahko bil kdorkoli… ti, ki zdaj to bereš, jaz, ki sem to tudi bila in včasih še vedno sem, soseda, nekdo na drugem koncu sveta… kdorkoli.
Nekako tako se zavemo, da smo na poti domov. To je mejnik, trenutek, ko potlačena in neozaveščena senca preraste kalup skrbno zgrajene, družbeno sprejemljive osebnosti… To je razpotje. Kdo, tako kot vsi, ima svobodno voljo in zato se lahko odloči, kakor želi, a običajno se na tej točki vsak odloči tako, kot se je odločal do tega trenutka. Iskati začne nekaj, kar bi življenju, kot ga je poznal, spet povrnilo svoj nekdanji blišč in dalo smisel. Potovanje, nova zgodba, nov trač, nov hobi, nova pričeska, nov stil, celo nova služba, nov avto, motor, nov osebni podvig, nov telovadni režim, nova duhovna teorija, hrana, pijača… KARKOLI!!!! Le, da zapolni to zevajočo praznino, ki se pojavi vsakič, ko se Kdo umiri in ničesar ne počne, ko nič ne zaposluje njegovih misli…
A če je čisto iskren, Kdo čuti, da se kljub vsem novostim in dogajanju, nič znotraj njega ne spremeni. Ampak Kdo se ne vda. Konec koncev je znan po svoji močni volji in že ptički čivkajo, da kjer je volja, je tudi pot. In Kdo gre naprej… Novo potovanje, nova zgodba, nov trač, nov hobi, nova pričeska, nov stil, morda spet nova služba, nov avto, nov motor, nov osebni podvig, nov telovadni režim, nova duhovna teorija, hrana, pijača… A praznina je še vedno tam… In spet. Novo potovanje, nova zgodba, nov trač, nov hobi, nova pričeska, nov stil, nov krog prijateljev, nov avto, nov osebni podvig, nov telovadni režim, nova duhovna teorija, hrana, pijača… Vmes si z ženo omislita še enega otroka, ker sta ob prvih dveh v sebi občutila tako neizmerno veselje, torej bo tretji prinesel trikrat toliko sreče…
A praznina še vedno ni izginila.
Kdo bi si sam pri sebi, po tiho včasih celo upal zatrditi, da se ta prekleta reč širi kot črna luknja in dejansko raste z vsakim NOVIM podvigom, ki si ga omisli. A to ne bi imelo nobenega smisla, si misli. In ko tako tava, izgubljen v senčnem gozdu, se Kdo začne spraševati po svojem mentalnem zdravju. Dejansko se vpraša, ali je morda depresiven. Znaki so že taki, si reče, in se poglobi v to zgodbo. Potem se pomiri, ker nekje prebere, da če se sprašuje, ali se mu je zmešalo, je to precej gotovo znamenje, da temu ni tako. (Avtorjeva opomba: v primeru dvomov o svojem zdravjem oz. če imate občutek, da življenja ne obvladujete več, se vedno najprej posvetujte s kvalificiranim zdravnikom in izključite morebitne fizične ali mentalne vzroke slabega počutja).
A vseeno ga pritegne citat: »Definicija norosti: Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate…« (A. Einstein)
Preprosto, logično, kakršna sporočila o pravi poti običajno so. Kdo ob tem stavku doživi svoj prvi Aha! trenutek. »Če to kar počnem, ne obrodi sadov, potem moram početi nekaj drugega…« Ampak poskusil je že vse… »In kaj sem pravzaprav počel?« se vpraša. Kdo je iskal nekaj, nekaj, kar bi zapolnilo praznino. In kje je iskal? Tam kjer naj bi našel nekaj, kar bi zapolnilo to praznino… Iskal je ZUNAJ sebe, ker tam so »stvari« – znanje, dogodki, aktivnosti, predmeti, ki sprožajo vznemirjenje, veselje, dajejo smisel življenju in zapolnijo praznino, ki je V njem… Ampak, a jo res? Po tiho si je sam pri sebi že priznal, da se zaradi vsega včasih praznina zdi še večja in globlja. Torej »stvari« zunaj njega praznine ne zapolnijo, temveč jo povzročajo…
Na tej točki je Kdo preplavil eksistencialni obup. Nič, kar je poznal, ni delovalo in dejansko ni več vedel, kam naj se obrne, kam naj gre, koga naj prosi za pomoč. Kje je kraj, človek, teorija, čarobna paličica, ki bo vse spremenila spet nazaj, da bo spet stari dobri Kdo in bo spet čutil toplino sebe v sebi.
In takrat se je Kdo ustavil in usedel na tla in občutek je imel, da se je vsa teža tega sveta zgrnila nanj, in da nikoli več ne bo bolje, da nikoli več ne bo našel poti ven iz tega senčnega gozda…
Kdo je doživel nekaj, kar v duhovnih krogih slovi po zloveščem imenu »Temna noč duše.« V bistvu je vsa tema in teža, ki se je skozi življenje/a, prek izkušenj kopičila v Kdoju, tam tudi vseskozi bila, le da se je Kdo že od majhnega naučil pozornost posvečati le dobrim vidikom sebe in svojih izkušanj in ignorirati, tlačiti ali celo zanikati manj zaželene vidike sebe in svojih doživljanj. Vse, kar ni sodilo v kategorijo »družbeno sprejemljivo in pozitivno« je Kdo, tako kot večina nas, skrbno skrival pred celim svetom in še skrbneje pred samim sabo… In z vsako zanikano lastnostjo, odzivom, čustvom je senca rasla skupaj s svojim težkim energetski vtisom, ki je Kdoja potiskal k tlom, dokler je ni več mogel prezreti, saj je zasedla čisto vsak kotiček njegove biti in zasenčila vse, kar je kdaj v sebi svetlega občutil.
Torej Kdo se je usedel na tla senčnega gozda in tam obsedel. Nič več ni brskal po Internetu in iskal odgovore na svoje težave, nič več ni iskal doživetij, nič več ni kupoval občutkov sreče, nič več… Sedel je in čakal, čakal na konec sveta.
In res je prišel. Konec. A ne konec sveta. Prišel je konec dramske uprizoritve, katere Kdo je bil glavna in najbolj bleščeča zvezda. Prišel je konec nečesa, kar je skrbno gradil leta in leta, se trudil prikazovati v najboljši, najbolj pošteni, najbolj moralni, najbolj zgledni možni luči… Vse to se je pred njim in v njem sesulo v prah in od tega je ostal le jokajoči ON. In ko je Kdo sedel sredi gozda in jokal na ves glas, ko so solze čistile vse, kar ON nikoli sploh ni bil, je v sebi začutil mir. Začutil je svoje srce, kako tiho bije, začutil je kako vsak njegov dih v njem odpira nov svetel prostor. Začutil je, kako se vanj vrača življenje, ki je tam vedno bilo, a je nanj pozabil, pozabil, ko se je trudil biti to, kar so drugi hoteli in zanikati to, kar niso sprejeli.
Kdo je takrat spoznal, da ni važno, kje je, kaj ima, kaj počne in kam gre, če le upošteva svoje srce. Zavedel se je, da je svet zunaj njega le odsev sveta v njem in da je edini resnično vznemirljiv prostor znotraj njega, kjer so skrita vsa doživetja, vsa čustva, vsa lepota, ki jo svet premore… Tam čisto blizu, vedno z njim, vedno v njem.
Zavedel se je, da je pot domov v resnici pot v srce; pot, ki se nikoli zares ne začne in nikoli zares konča, ampak traja večno, le na neki točki se je zavemo in takrat se zbudimo in spet nam je dana možnost odločanja, kreiranja in svobodnega izražanja ČUDEŽA, ki biva v nas.
∞
Kot sem že uvodoma povedala, je to le posplošen primer. Vsako bitje je celotno stvarstvo v malem in zato edinstveno, in prav zato je tudi ta proces edinstven in nikoli ponovljiv. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da je opisani preboj le eden od številnih prebojev, s katerimi se soočamo na poti domov. Včasih na tej poti doživimo nekaj ali spoznamo nekoga, ki v nas sproži pospešeno širjenje zavesti, kar je lahko precej intenzivna izkušnja. A zavedati se moramo, da je to proces, ki naj bi mu izkazali spoštovanje in si zanj vzeli čas, da ga občutimo v vsej svoji raznolikosti, ga potem absolviramo, s čimer se naša zavest še malo razširi, in nato spet hodimo naprej do naslednjega zidu, naslednjega odsluženega mentalnega vzorca, naslednje energetske navlake, ki jo je treba – ko smo na to pripravljeni – občutiti in nato očistiti, s čimer se naše polje zavedanja spet malo bolj razširi in vase sprejme še malo več svetlobe in lahkosti…
A pri vsem tem naj vas vodi misel, da je vsakič senca šibkejša, vsakič Temna noč duše milejša, vsakič se zavedamo več svojega avtentičnega jaza, njegove prostornosti, svetlosti, svobode – in to je občutek, ki je resnično vreden občasnih sprehodov skozi senčne gozdove naše zavesti…
Bodi ti – si čista svetloba, tema je le zgodba, iluzija…
Do naslednjič z ljubeznijo,
Adela