Je bilo prej jajce ali kokoš?
Danes bom raziskovala. Po pravici vam povem, da ne vem natančno, kam me bo popeljalo pisanje na to temo. Se mi piše in bom pisala. In tema me vleče. Predvsem zato, ker se te dni veliko ukvarjam s tem, kako še bolj učinkovito nevtralizirati energijo čustev, ki je nakopičena v nas, in ki nam tako določujoče obarva vse naše izkušnje.
Kot vemo, energija ne more iz nič nastati ali se v nič izničiti. Čustva so ravno tako energija, torej ne morejo kar iz nič nastati in se v nič spremeniti…
Ampak najprej k mojemu osnovnemu vprašanju, od kje vsa čustva in njihova energija sploh pridejo v nas?
Če ste prebrali kakšen moj prispevek, veste, da trdno verjamem v to, da nič zunaj nas ne »ustvari« čustva v nas. Čustva, s katerimi reagiramo na neko izkušnjo, so bila že prej “v” nas. Torej so ta čustva naša last, mi smo njihovi gospodarji, z njimi lahko počnemo, kar se odločimo početi. Ampak od kje so se ta čustva vzela? Če jih nič zunaj nas ne povzroča, od kje so prišla? Če v bistvu zunanji dogodki le opozarjajo na nekaj, kar v nas z našo vednostjo ali nevednostjo o tem biva, kako so se potem vsa ta čustva znašla v nas?
Do pred kratkim sem v sebi imela sledečo razlago: misli so tiste, ki povzročajo naša čustva. Ali bolje rečeno, sodbe o določeni okoliščini zunaj nas povzročajo čustva v nas. Te sodbe so odraz prepričanj in programov, ki jih imamo naložene v svojem umu, da bi lažje kategorizirali in organizirali svojo človeško izkušnjo. Ti programi so nekako prevzeti ali celo nasilno naloženi iz okolja (tu namerno trpnik, ki poudarja pasivno vlogo posameznika: posameznik kot bolj ali manj nemočen deležnik nekega procesa), v katerem smo se kot ljudje znašli ob rojstvu. Um tako deluje kot hardware (se opravičujem za računalniško analogijo), na katerega kot člani človeštva nalagamo različne, relativno uporabne programe, da opravljajo funkcijo evalvacije, sistematizacije, argumentacije, vrednotenja, itd. itd. Ti naloženi programi vse, čisto vse, s čimer pridemo v stik ali se dogaja v nas, ocenijo in skladno s svojo naravo temu določijo nek pomen.
Najosnovnejši in verjetno najbolj splošen program, ki se po vsej verjetnosti že genetsko prenaša na vse nove rodove v človeški vrsti – tako globoko je zakoreninjen, je delitev na DOBRO in SLABO. Torej prav in narobe. Laično si to razlagam, da verjetno to izhaja iz časov pračloveka, ko je preživetje bilo iz dneva v dan na nitki, in ker je temeljni strah in gonilo človeške vrste preživetje, so možgani od vedno instinktivno naravnani na zaznavanje nevarnosti, torej tega, kar je za preživetje bilo dobro in kar je bilo slabo. Predstavljam si, da je ples v poletnem dežju (zunaj ravno dežuje;) za Krapinskega pračloveka predstavljal pravo nočno moro, če je predhodno kdaj slučajno doživel, da je pred njegovimi očmi strela brez pojasnila udarila za mišjo dlako stran od njegovega domovanja. Izkušnja – instinktivna »ocena,« da to že ne bo dobro za preživetje – strah. Sama strela ni povzročila strahu, temveč ocena Krapinskega pračloveka, da je za njegovo preživetje nevarna. In začelo se je programiranje! Hahaha… To sem si seveda izmislila in verjetno je mehanizem insitinktivnega odzivanja mnogo bolj kompleksen, ampak ta preprost primer pojasni moje razumevanje razmerja med mislimi in čustvi.
No, ampak imamo strah – strah pred izumrtjem je osnovno negativno čustvo, Darth Vader vseh čustev.
IN TA STRAH VODI VSO IGRO.
Določa ali je neka izkušnja dobra za preživetje ali slaba. Izvorna delitev. Lahko bi rekli izvorna zabloda naših možganov, zaradi katere vse človeštvo ali se bori ali pa beži. Še danes. Če nekaj ocenimo, da je slabo, bomo se proti temu borili ali pa od tega bežali. Možgani nam instinktivno ne dajejo veliko možnosti, da bi lahko počeli še kaj drugega.
Po tej logiki je bila najprej neka izkušnja, ki bi lahko bila čisto nevtralna, sledila je misel (določitev, da je ta izkušnja nevarna), kateri je sledilo čustvo: STRAH, kateremu je spet sledila miselna delitev na dobro in slabo in potem se je zgodila vsa človeška zgodovina vse do danes…
Če dobro pomislite, večino naših izkušenj mora skozi sito z dvema luknjama: dobro-slabo. In ko je ta opredelitev narejena, dodajamo zraven še vrsto drugih bolj sofisticiranih oznak, ki pa verjetno niso več tako pomembne za generiranje čustev – ta so pač ali negativna ali pozitivna (V resnici imajo različna čustva različno visoko vibracijo, kar vpliva na to, kako negativna ali kako pozitivna so, kar je pomembno za nas, a ne tukaj in ne zdaj;).
Na neki točki je po moje ta misel-čustvo igra začela živeti svoje ločeno življenje in čustva so začela rojevati točno določene misli, ki so naprej generirale več negativne čustvene energije in več razlogov za negativne misli in tako naprej v neskončnost…
Kaj je torej bilo prej jajce (čustvo) ali kokoš (misel)? Rekla bi, da dandanes to sploh ni več pomembno ali pa samo ni pomembno za to, kar želim povedati.
Ko se v nas nakopiči energija negativnih čustev, zaradi ocene naših možganov, da nekaj za nas ni dobro, se v naši glavi pojavijo nove negativne misli, ki ta čustva samo razpihujejo – pač začaran krog brez začetka in konca…
In kaj zdaj početi z vso to energijo negativnih čustev, ki biva v nas?
Običajno jo najraje potlačimo, pogumni jo bolj ali manj prijazno izrazijo, hedonisti ali tisti, ki ne marajo presegati svoje meje udobja, pa si najdejo nekaj lepšega, kar jih odvrne od neprijetnih čustev… A v vseh primerih, tudi če se v avtu ob bobenčke-parajoči glasbi deremo na ubogo neizkušeno voznico v modrem avtu pred nami, ali pa nenehno brkljamo po telefončku, morda gledamo že 3 sezono serije Seinfelda zaporedoma in se sprašujemo, kaj za boga se je zgodilo s tistimi časi, nič od tega ne nevtralizira energije nakopičenih čustev. Kot da bi energija negativnih čustev bila iz neke neuničljive nevidne snovi, ki ji ne čas, ne pozitivne izkušnje, ne ignoriranje, ne upiranje ne pridejo do živega. Ta energija tam je in nekako brezbrižno kljubuje vsem našim poskusom, da bi se je znebili.
Kako torej izstopiti iz te nore centrifuge čustev?
Sedeti s čustvom je verjetno nekaj, kar ne počne veliko ljudi.
To bi bila namreč najbolj proti-instinktivna reakcija možna – storiti prazen nič. Se pač ne borimo in ne bežimo. Proti-instinktivna zato, ker bi rada videla pračloveka, ki ga napade orjaška žival, on pa brezbrižno zre zverini v oči in pač ne naredi nič. Ne vem, koga bi to bolj zmedlo; ves sledeči človeški rod ali samo pobesnelo zver. Ampak praljudje tega niso počeli – dokaz za to je, da je človeški rod preživel in lahko jaz zdaj o tem tukaj ugibam, in ker praljudje tega niso počeli, naši možgani niso tako programirani.
Ampak, kaj se zgodi, ko se ustavimo? Kaj se zgodi, ko se usedemo na rdeč kavč in pustimo, da gre energija čustva, ki se je pretvorila iz miselne ocene, da neka izkušnja za nas pomeni ogrožajočo situacijo kolosalne dimenzije, skozi naše telo? Kaj se zgodi, ko se dejansko predamo temu čustvu in ga DOŽIVIMO v vsej svoji grozoti – ko se ne borimo, ga ne racionaliziramo, ga ne poskušamo secirati na tisoč koščkov, ga ne obsojamo, ga ne zanikamo, ga ne opravičujemo, ga ne podpihujemo, se z njim ne kregamo, ga ne branimo, ga ne poskušamo pripisati drugim…? Ampak ga enostavno doživimo in na nek način »brez-umno« opazujemo, kaj se v nas dogaja.
S tem čustvo izgubi svoj negativen naboj in se na nek način nevtralizira. Nevtralnost pa je v resnici prava človeška narava in podlaga za pravo srečo.
Nevtralnost je rodovitna prst, sprejemanje je seme, ki v njej najde svoje mesto, radost je kalček, ki se požene v svet in ljubezen je prečudovita roža, ki iz nje zraste.
Mislim, da je sedenje in opazovanje, kako deroča reka čustev išče pot skozi naše telo, način življenja, ki nam lahko za vedno spremeni življenje.
In vem, da boste rekli, da vi to že počnete. Ampak, ni vsak jok tudi doživljanje žalosti. Ni vsaka razdražljivost tudi neobsojanje jeze v sebi. Ni vsako trpljenje tudi soočenje z bolečino. Največ trpljenja nam povzroča ravno upiranje temu, da bi občutili čustvo. Največ čustvene bolečine nam povzroča ravno strah pred bolečino samo.
Poskusite se za en teden spoprijateljiti z vsakim čustvom, ki vas obišče in mu dovolite, da vam pove svojo zgodbo. Samo poslušajte ga. Ne govorite, ne ocenjujte, ne obsojajte ali kako drugače čustveno manipulirajte z njim. Samo prisotni bodite in čakajte… čakajte, da vzcveti ljubezen. In nekega dne zagotovo bo…
Bodi ti – si čista svetloba, tema je le zgodba, iluzija…
Do naslednjič z ljubeznijo, Adela.