Zrcalce, zrcalce v drugih povej, koliko ljubezni je v deklici tej…
Zadnje čase veliko razmišljam o najpomembnejših odnosih našega življenja, predvsem o enem takem odnosu – odnosu, v katerega vstopimo v trenutku, ko uzremo luč tega sveta in ki ga zapustimo šele, ko naše veke zadnjič prekrijejo od življenja utrujene oči.
Razmišljam torej o odnosu, ki ga imamo SAMI S SABO.
Pa si najprej oglejmo odnose, ki jih v vsakdanjem življenju zaznavamo kot nekaj zunaj nas. Naš odnos z okoljem, ljudmi, drugimi živimi bitji, predmeti, če smo bolj duhovne narave, tudi našimi duhovnimi vodniki, angeli varuhi… Na splošno odnos, ki ga imamo z življenjem.
Spomnite se moje predpostavke, da je vse, kar nas obkroža ILUZIJA, torej NAŠ LASTNI mentalni konstrukt. V to kategorijo sodijo tudi ODNOSI.
Primer. Hodite po ulici in izza sosedovega smetnjaka se prikrade črna mačka. Kar naenkrat skoči pred vas, svoje zelene očke zapiči v vaše in tenko zamijavka… Kaj je prva misel, ki vas prešine?
- Mačka mi pravi: »Živjo, lepo te je videti. Tako prijetne osebe že dolgo nisem srečala…«
- Mačka mi pravi: »Pojdi stran. A ne vidiš, da čakam miš. S tvojim lomastenjem tukaj okoli jo boš zagotovo prepodil…«
- »Joj, črna mačka!!!! Zagotovo bo slab dan!!! Avto mi bo crknil. Zamudil bom v službo. Šef bo opazil, da me ni in bye, bye povišica…«
- »O, mucica… Od kje si se vzela? Kako lepa si. Si lačna?«
- »Hej, poglej ti to zmagovalko! Si ujela miško, ha? Si ponosna nase, ne? Bravo, le tako naprej! Ni ga boljšega občutka kot to, da znaš poskrbeti sam zase!«
Mačka seveda tam samo je. Pač živi, obstaja. Skrbi zase, poskuša preživeti. Nič od zgoraj naštetega se je ne tiče, a mi smo nanjo preslikali svoje notranje stanje in o njej ustvarili svojo ILUZIJO.
S tem ni seveda nič narobe. Je pa to dober primer, kako ugotoviti, kaj si o sebi mislimo mi. V prvem primeru se oseba počuti dobro v svoji koži. Ve, da ima na svetu svoje mesto in svoje poslanstvo, ki ga z veseljem uresničuje. V drugem primeru se oseba čuti odveč. Občutek ima, da druge obremenjuje sama s sabo, predvsem zato, ker v sebi čuti praznino, ki jo želi zapolniti od zunaj. Na ravni svojega avtentičnega jaza se zaveda, da je to početje brezplodno, zato v svoje življenje vedno pritegne izkušnje, ki ji to potrjujejo… da bo le razumela. Ljudje bežijo od nje, ker zaznavajo breme te velike in odgovorne naloge – osrečiti nekoga drugega. Ta človek je tako kot vsi v svojem bistvu najbolj ljubezni vredno bitje v celotnem obstoju, a ker se tega ne zaveda in tega ne sprejema, nihče tega v njem ne vidi. Tretja oseba je na mačko prenesla vse svoje strahove in občutke, da se ne trudi dovolj, da ni dovolj dobra. Četrta oseba pa v mački in sebi vidi lepoto in nežnost, ki jo želi še naprej hraniti in krepiti. Peta oseba v mački vidi svoj zmagovalni jaz. Ponosna je nanjo, tako kot je ponosna nase. In tako naprej… vsak človek nosi v sebi svojo zgodbo, ki se do potankosti kaže v svetu »zunaj njega«.
Ena mačka, pet itd. odzivov, pet itd. popolnoma različnih »realnosti.«
Tako torej kreiramo svojo realnost. Svoj notranji svet projiciramo na druge, pri tem si v glavi slikamo podobe, ki to potrjujejo in govorimo besede, ki to podpihujejo. Realnost ni nič drugega kot uprizoritev scenarija, ki smo ga sami spisali. Seveda smo se prepričanj o tem, kakšne naj bi stvari bile, kaj za nas velja in kaj ne, nekje naučili, a na neki točki smo prevzeli vajeti v svoje roke in začeli pisati svojo zgodbo. Običajno se to zgodi v času pubertete. Ironično je, da naj bi se takrat človek uprl vsemu, kar so ga naučili drugi in našel svojo pot, a žal so do takrat v senčno globino naše podzavesti potonili nešteti vzorci, prepričanja, miselni konstrukti, ki tam tiho brbotajo in krojijo naš vsakdan, zato o nekem uporu v pravem pomenu besede sploh ne moremo zares govoriti. Običajno se upremo temu, kar nam ne paše, a tudi to, kar mislimo, da nam paše, izvira iz naučenega in od nekje prevzetega in le redko iz nas samih.
In tako naše življenje upravlja ponotranjeni družbeni avtopilot. V žakelj so nam vrgli nekaj uporabnih in veliko neuporabnih prepričanj, nas naučili razmišljati tako, kot so razmišljali oni in potem ta žakelj pustili sredi življenja naj nekako shaja s tem, kar se je nabralo v njem. Če je v njem več uporabnih kot neuporabnih prepričanj, super! Če pa temu ni tako, bo naše življenje odraz vsega neuporabnega, v kar verjamemo.
Pa se zdaj malo prelevimo v detektive in raziščimo, kaj nam naše življenje pripoveduje o nas samih. Razmislimo malo, kakšen je naš avtopilot in se odločimo, ali ne bi bilo bolje, če bi vajeti svojega življenja prevzeli v svoje roke in ga popeljati v smeri naše prirojene radosti, ljubezni do sebe in svojega poslanstva na tej prelepi zemlji.
Pa začnimo.
Če se vam to opravilo zdi neizmerno kompleksno in težavno, razmislite o naslednjem…
Kaj je tisto, kar vas najbolj osrečuje? Tu ne govorim o obliki, ki vam prinaša srečo, temveč o vsebini, o občutku, ki v vas samih povzroči največ radosti.
Če želite, si lahko vzamete čas in sestavite seznam vsega, kar vas osrečuje. Čisto vsega. Lahko začnete s kontrasti oz. s tem, česar ne marate, ampak če boste dovolj dolgo dopolnjevali seznam, boste ugotovili, da na koncu se vse vrti okoli občutka, da ste LJUBLJENI, SPREJETI, DA JE VAŠ DOPRINOS CENJEN.
Ta občutek je temelj sreče. Če imamo zaprto srce in ne moremo ali ne znamo dovoliti občutku ljubezni, da bi se nas dotaknil, lahko počnem karkoli, a nič nam ne bo prineslo sreče in notranjega miru, ki ju iščemo.
Zveni klišejsto, a če dobro pomislite, ne glede na to, kako se zapletamo in stvari poimenujemo, vedno na koncu pridemo do istega zaključka. Človeška vrsta najbolj hrepeni po… Saj vem, verjetno ste pomislili na denar in na svoj način imate prav, saj je v resnici tudi denar izraz ljubezni (strah, ki se kopiči okoli denarja, je izvor nesreče, denar sam po sebi pa je čista energija in zato čista ljubezen – z njim osrečujete sebe in druge, z denarjem, to energijo ljubezni, lahko uresničujete sanje… denar in količina denarja, ki se steka k vam, je v bistvu odraz vaše ljubezni do sebe). Denar tudi povezuje. Če je usmerjen v dobro vseh, denar povezuje. Strah, da ne bo dovolj za nas, ta razdvaja. Če pa se zavedamo, da smo vredni ljubezni, vredni vsega dobrega, bomo pustili, da denar prosto priteka k nam in ga bomo po potrebi delili tudi z drugimi z ustvarjanjem še več dobrega, saj globoko v sebi vsi hrepenimo po povezanosti in trepetamo pred zavrnitvijo… Vsi si želimo biti sprejeti, ljubljeni… Vsi si želimo LJUBEZNI. Uspeh, slava, kopičenje nepotrebnih predmetov,… to so le sredstva, prek katerih upamo, da si bomo zagotovili občutek tega nežnega, mehkega, toplega čustva – LJUBEZENI in vsega, kar sodi zraven: sprejetosti, priznanja našega pomena in smisla znotraj celote.
Vsi hrepenimo po ljubezni, sprejetosti, potrditvi, da smo vredni, da naš doprinos šteje, da smo nepogrešljivi del celote stvarstva.
Ampak koliko izmed nas lahko iskreno, na glas, brez zadržka (ali pa vsaj po tiho) izjavi: »Vreden sem ljubezni, sem popoln točno tak, kakršen sem, sem nepogrešljivi del tega sveta – če me ne bi bilo, svet ne bi bil popoln!« Koliko nas to lahko reče samim sebi, ne da bi v sebi začutili odpor, dvom, strah pred posmehom drugih, in ne da bi se pri tem sprožil notranji kritik in zavpil – a se ti rola? Dej nehi, no. Komu pa ti lažeš? Ha ha ha… Bodi realen, no.?
Če ste vi med njimi, sem presrečna za vas! Svet in ljudje potrebujemo zgled in zgodbe o uspehu, zato vas pozivam, da svojo svetlobo in ljubezen do sebe delite z drugimi in jih s tem navdihujete.
Za vse tiste, ki tega še ne zmorete/mo storiti, pa se spomnite tega, kar sem govorila zgoraj. Svet in odzivi drugih so odraz našega odnosa do samih sebe. Torej ni nam treba celega sveta prepričat, da nas bo ljubil in sprejemal take, kokršni smo, prepričati morate le eno osebo in to smo MI SAMI!
Ampak, kaj to v resnici pomeni? Kaj sploh pomeni LJUBITI SEBE.
Če greste na YouTube ali malo posrfate po Internetu, boste tam našli nešteto posnetkov in prispevkov o tem, kako ljubiti sebe – vsi prav vsi vam bomo zagotavljali, kako je to pomembno, našli boste 3 korake, 5 načinov, 7 bližnjic, 18 pokazateljev… Zamislite si in tam bodo napotki… Torej nikakor ne moremo trditi, da obstaja pomanjkanje informacij o tem, kako ljubiti sebe.
Zakaj je torej to najtežja stvar na tem svetu?
Ljubiti sebe…
Za to je več razlogov, ki v bistvu segajo v čase pračloveka in kasneje v sistemsko spoznanje, da je človeka, ki se ne ljubi dovolj lažje voditi in z njim manipulirati. Z vidika družbe, je s sabo nezadovoljen človek bolj predvidljiv in lažje vodljiv. To pomeni, da so družbeni sistemi sami naravnani tako, da perpetuirajo nezadovoljne ljudi, ki imajo občutek, da jim nekaj manjka in da sami sebi niso dovolj in da morajo delati točno to, kar jim narekuje sistem, da bodo nekoč morda srečni… S tem seveda projiciramo in sami ustvarjamo ta isti sistem, ki je edini, ki ga poznamo. A moja želja ni kritizirati družbene sisteme, ki imajo vedno svojstven namen in smisel, moja želja je, da bi vsak, ki to bere se zavedal, koliko moči imamo v sebi. Da je odgovornost za srečo VEDNO v naših rokah in da neugodne zunanje okoliščine le kažejo, kje nase gledamo skozi temne leče, težkih, tujih očal in se označujemo kot ne-v redu, ne-zadostne, ne-sprejemljive.
Ljudje smo si torej sami izgradili ILUZIJO, v kateri je človeško biti nezadosten na tak ali drugačen način. S tem opravičujemo in ohranjamo to isto iluzijo pri življenju. Saj nam ta pravi, da smo nebogljeni in nezmožni zagotoviti si srečo, na milost in nemilost smo prepuščeni zunanjim okoliščinam, ki se jih moramo bati in jih z nadzorom in trdim delom prilagajati sebi v prid. To pomani, da moramo srečo iskati zunaj sebe, se zanjo boriti, jo nekako »pridobiti«: z dobrim uspehom v šoli, z visoko plačo v službi, s takim ali drugačnim avtomobilom, hišo, stanovanjem, s pravo osebo ob sebi, z kopico otrok, s točno določeno znamko oblačil, s to dieto ali pa z zanikanjem vsega tega in borbo z vsakršno materialno skušnjavo, ki bi lahko »skalila« duhovno razsvetljenje, potem s predajanjem nadčloveškim duhovnim režimom, praksam itd.… Načinov je mnogo, a vsem je skupno to, da od nas zahtevajo, da srečo, ljubezen, obilje iščemo v njih – torej, zunaj sebe.
Ampak tukaj je catch… Saj se spomnite, ne, da vse kar v resnici iščemo je notranjo-praznino-zapolnjujoči OBČUTEK ljubezni? Občutka pa ne morete dobiti zunaj sebe. Občutek je nekaj, kar čutite v sebi, prek svojega telesa – zato je telo DAR, ki ga je treba spoštovati in ljubiti.
Predstavljajte si, da je vsak posameznik OTOK sredi oceana, vi, jaz, vsi smo otočki sredi širnega morja življenja in mi sami, kakršne se dojemamo v našem vsakdanu, pa smo biti, ki bivajo na tem otoku in predstavljamo svoja čustva, namere, miselno presojanje, duhovno naravo – pač naš celoten energetski odtis. Ko vsaka bit ostaja na svojem otoku in vanj usmerja vso svojo energijo, se z njim ukvarja, ga obdeluje, ga ima rada, mu je predana in mu posveča svojo pozornost, se ta otok bogati, cveti in bit, ki tam biva, navdaja z občutkom sreče, smisla in ljubezni. Le na tem otoku se bit lahko realizira in izpolnjuje svoje poslanstvo in si ustvari srečo ter jo kot tako tudi občuti. Ko ostajamo na otoku, nas nam namenjene inspiracije in obilje priložnosti lahko najdejo, zato smo tam nadvse ustvarjalni, kar nas izpolnjuje in zaradi česar smo v sebi mirni. Ukvarjamo se sami s sabo, uresničujemo svoj potencial, (kamor sodi tudi skrb za otočke še-ne-za-samostojno-življenje pripravljenih bitji), in v tem stanju je zlahka razumeti, kako smo za vse, kar se nam dogaja v življenju odgovorni sami.
A ker smo v resnici vsi povezani – tako rekoč ENO – so med otočki zgrajeni različni mostovi in mostički. Nekateri so trdni, drugi majavi, nekateri spet lepi in drugi razpadajoči – pač odvisno od stanja odnosov z drugimi (z deli samih sebe) in z življenjem na sploh, ki jih imamo.
In ker je človek socialno bitje, se pogosto odpravimo prek mostičkov »na izlet« na druge otoke. S tem ni nič narobe, to nas notranje bogati, in ko se vrnemo na svoj otoček, lahko uživamo v prijetnih občutkih, ki jih je obisk obudil v nas, ali pa se ukvarjamo z neprijetnimi čustvi, ki so se v nas prebudili ob srečanju. V vsakem primeru se zavedamo, da so občutki naši in jih občutimo lahko le na svojem otoku. Včasih se z osebo na drugem otoku tako dobro ujamemo, da med našim in njihovim otokom s skupnimi močmi zgradimo trden most, ki nas povezuje in združuje.
A ne glede kako intimna je ta povezanost, vedno naj bi se vrnili na svoj otok, zanj skrbeli in v njem uživali.
Kaj pa se zgodi, ko zaznamo, da je obisk na otoku nekoga drugega v nas povzročil poplavo prijetnih občutkov, za katere menimo, da jih na našem otoku ne moremo sami »pridelati«? Ali pa celo ugotovimo, da jih tam sploh nočemo »pridelovati«, ker nekaterih delov svojega otoka v bistvu sploh ne maramo (jih ne ljubimo, ne sprejemamo) in bi radi pred njimi zbežali ali pa ne maramo kar celega otoka, ker se nam zdi neatraktiven, dolgočasen, brez pravega pomena in smisla, mi pa hrepenimo po izpolnjenosti in celovitosti, ki smo jo občutili na drugem otoku. V tem primeru se bomo odločili, da bomo te občutke iskali zunaj sebe, v zunanjih okoliščinah. Najprej bomo morda samo z daljnogledom opazovali, kaj se na tistem otoku dogaja. Razmišljali bomo o njem, se čustveno ukvarjali s tem, kako bi bitje, ki biva na otoku, moralo zanj skrbeti, kaj bi moralo na njem spremeniti, kakšen odnos zavzeti itd. Potem bi lahko razmišljali, kako bi pritegnili pozornost te osebe, tega bitja, da bi se občutek, ki smo ga na njenem otoku izkusili, preselil tudi na naš otok.
Morda bi v tem času na naš otok sicer prišel kakšen nepričakovan val obilja in inspiracije, a ker bi mi bili prezaposleni z ogledovanjem, čustvovanjem in razmišljanjem o drugem otoku, tega ne bi opazili in naš otok bi se nam zdel iz dneva v dan manj vznemirljiv in bolj prazen… Brez življenja.
Otok drugega, kamor smo preusmerili in projicirali vso svojo energijo, lepoto, ustvarjalnost in navdih, pa bi se nam zdel iz dneva v dan lepši, bolj bleščeč in vsekakor nadvse izpolnjujoč. Zato bi se nekega dne, meni nič tebi nič, morda odpravili spet na otok tiste osebe in svojo energijo začeli neposredno vlagati vanj. Tam je namreč tako lepo. Tam se počutimo celi in polni sreče, zato že mora biti prav, da temu otoku posvetimo več pozornosti, ne? V tistem trenutku bi se na neki nezavedni ravni začeli truditi, da bi za osebo, ki biva na tem otoku, postali nepogrešljivi, da bi ta oseba le uvidela, da nas v bistvu »potrebuje« za svojo srečo, da nihče, niti ona sama, ne bo nikoli poskrbela za njihov otok, tako kot to lahko storimo mi.
Če sta energiji obeh oseb kompatibilni in se ena ob drugi dobro počutita, bo seveda ta oseba z veseljem sprejela ponujeno pomoč – konec koncev bo dodatna energija otok oplemenitila in osebi, ki biva na njem, pomagala lažje doseči svoje cilje. In tako njihova sreča postane naš navdih in njihove drame postanejo naše bitke in njihovi vzorci postanejo naši problemi. Če to traja dolgo – predolgo, se morda med našim otokom in otokom te osebe, h kateri smo pred časom šli le na obisk, da bi se napojili s srečo, most poruši ali pa se do njega pot tako zaraste, da sploh ne vemo več, kako se vrniti nazaj domov in počasi pozabimo, kako je živeti na svojem otok.
Spomnite se, da le na svojem otoku lahko zares občutimo svojo srečo. In tudi če v času, ko nas ni tam, na naš otok pride oseba, dogodek, navdih, priložnost, prek katerih bi lahko naučili še malo bolj razširili svoje srce in sprejeli nesprejemljive dele svojega otoka, da bi še bolj kot sicer lahko občutili svojo srečo, NAS žal TAM NI (vsaj našega čustvenega, mentalnega in duhovnega telesa ne), da bi vso to dobro, ki nam je namenjeno, lahko z odprtim srcem sprejeli. Mi smo energetsko, mentalno, čustveno drugje, kjer pomagamo graditi sanje drugih, jih podpiramo v sprejemanju njihovih priložnosti in ob tem pobiramo drobtinice njihove sreče in se slepimo, da smo zadovoljni, izpolnjeni in celo ljubljeni.
In morda nekaj časa vse to celo res smo. Konec koncev z nekom delimo nekaj neprecenljivega – njihovo srečo, ki bi nas, če bi se znali vrniti na svoj otok, celo obogatila, a ker tega ne znamo več, v nas vzbuja le še večji občutek praznine, saj vsega kar občutimo nimamo kam umestiti, ker na nek način ne obstajamo več. Nimamo več svojih ciljev, ne sanj, ne svojih inspiracij. Vse kar imamo so cilji, sanje in inspiracije drugih, katere nenehno podpiramo s svojo energijo in upamo, da bomo svoj trud dobili povrnjen v obliki pozornosti, občutka, da imamo smisel, da smo koristni, sprejeti, ljubljeni… A ker ti občutki niso zares naši, temveč so le sposojeni od drugih, jih ne moremo zadržati. In v nas se z vsakim dnem, ko se ne vrnemo spet k sebi domov, veča in poglablja praznina in eksistencialni brez-smisel.
In to še ni vse. S časom bo tudi oseba, v katere otok smo se zavezali vlagati vso svojo energijo, začela počutiti nesrečna in prazna. To se zgodi, ker ji bomo s svojo navezanostjo nanjo kradli del energije ter zato, ker bo s svojim zanašanjem na nas od nas postajala vse bolj odvisna. Opravila, ki nam jih bo pustila opravljati na svojem otoku, ne bo več znala opravljati sama. Energije in podpore, ki jo bo prejemala, od nas, ne bo znala več mobilizirati v sebi. Občutek bo dobila, da smo za njeno srečo odgovorni mi – in tako se bo z nami vred zaprla v lastnoročno zgrajeno ječo strahu pred zavrnitvijo in izgubo. Postali bomo ujetnik in hkrati ječar te osebe, zaradi česar nas bo ljubila in sovražila hkrati, saj bomo sebi in njej dajali vse, kar bo hotela, samo tega, kar bi potrebovala, ne – SAMO SVOBODE, DA SE OSREČI SAMA NE!
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi namerami.
Preprost rek, ki velja kot pribito. Ukvarjanje z drugimi, pomaganje, reševanje, postavljanje njihovih potreb pred svoje, osrečevanje drugih in posledično postavljanje njihove sreče pred svojo vedno vodi v nesrečo rešitelja in reševanca ter vseh vpletenih v njun odnos.
Zato je tako pomembno, da vedno ostajamo in uživamo na svojem otoku, kakršnega si pač uspemo ustvariti – in ga kot takega tudi cenimo.
Ljubiti sebe torej pomeni: ostati v sebi, sprejeti celost sebe, ceniti in ljubiti to, kar smo in kar projiciramo v svet, ter se zavedati, da smo dovolj dobri, in da v sebi nosimo potencial in tudi sredstva, da sami sebe osrečimo in realiziramo. Smo eno z življenjem in vsem stvarstvom, katerega vsak del je natančno tak, kakršen mora bi in je zato POPOLN – le zavedati se mora tega.
Samo če ljubimo sebe, se lahko sprejemamo v svoji celoti (vso svojo človeškost) in se zato počutimo celi in izpolnjeni, kar je pogoj za občutenje sreče. Če zanikamo dele sebe, če se ne sprejemamo, se kritiziramo, bomo svoj zanikani del občutili kot praznino. Zapolnitev tega dela pa ne bomo iskali v sebi, saj bomo tam najprej naleteli ravno na ta del, ki ga ne maramo, da bi ga le sprejeli. Iskali jo bomo zunaj sebe, v drugih osebah, otrocih, v prekomernem delovnem angažmaju, nekoristnih predmetih, v vsem, kar bo v nas za trenutek obudilo občutek celosti in izpolnjenosti, po katerih hrepenimo, a se bodo kmalu spremenili v odsev tega, pred čim bežimo. Zato nič zunaj nas ne bo nadomestilo tega dela. Le z brezpogojno ljubeznijo in sprejetjem vsega, kar smo, se lahko počutimo celi. In ker bomo v sebi čutili svojo ljubezen, jo bomo lahko prepoznali tudi v drugih, od katerih se bo ta spet zrcalila k nam nazaj.
A lahko je o tem pisati, si boste mislili. Papir prenese vse, praksa pa je potem zgodba zase.
Ljubiti celega sebe – tudi tiste dele, ki jih nočemo videti ali celo zanikamo, da sploh obstajajš. Če ste natančno brali, kar sem ravno napisala, ste ugotovili, da je v tem tako gromozanski paradoks, da je vse skupaj že kar smešno. Kako naj ljubim celo sebe, če cele sebe sploh ne vidim, ker so očitno nekateri deli mene tako grozni, da sem jih potisnila globoko, čisto na dno v najbolj temno temo vseh tem svoje podzavesti?
In tu je drugi catch… Ni nam potrebno brezglavo rovariti po svoji podzavesti ali pa se poglabljati in analizirati do potankosti vse neštete dogodke v svojem življenju (ali prejšnjih življenjih) in »iskati« rane, ki so nas odvrnile od sprejemanja sebe kot ljubezni vrednega celovitega bitja.
Ne, lahko se le zazremo najbližjim v oči in si priznamo, kaj nas pri njih moti… In to je tisto, kar nas v resnici moti pri nas samih. (Se še spomnite naše mucke iz začetka članka?) Velja seveda tudi obratno. Kar občudujemo pri drugih, imamo radi tudi pri samih sebi. Če le s težavo najdemo dobro lastnost v sočloveku, verjetno tudi sebe pretresamo s kritikami in ne-sprejemanjem.
Zato namesto, da se ukvarjamo s tem, kaj bi pri drugih ljudeh, situacijah, razmerah popravljali ali spreminjali, da bi se mi počutili bolje, to storimo/sprejmimo najprej pri sebi in svet nam bo to spremembo do pike odseval nazaj.
Prav tako odnos, ki ga drugi imajo do nas, do potankosti odseva odnos, ki ga imamo sami do sebe (ne pa tega, kakršni smo mi do njih). Smo do sebe neizprosno zahtevni? Se v sebi kregamo in ponižujemo ob vsaki napaki, ki jo storimo? Se sami sebi zdimo neatraktivni, predebeli/presuhi, brez smisla za humor, neumni ali na sploh popolnoma nezanimivi za ostali širni svet? Uganite, kako nas bodo drugi videli in z nami ravnali? Popolnoma enako, kot mi ravnamo sami s sabo. Lahko smo noro uslužni, prijazni, delamo vse in še več, a ljudje nam bodo kot za šalo postavljali večje in bolj neizprosne zahteve, vsako napako nam bodo odkrito ali prikrito očitali in najverjetneje nas na zabavi nihče ne bo ogovoril, s čimer bomo dobili (iluzorno) potrditev (a vseeno našo potrditev), da smo pač neatraktivni, predebeli/presuhi, brez smisla za humor, neumni ali na sploh popolnoma nezanimivi za ostali širni svet.
Juj, to zveni grozno. A to je britka realnost… Ne to, da smo neatraktivni, predebeli/presuhi, brez smisla za humor, neumni ali na sploh popolnoma nezanimivi za ostali širni svet – to je seveda čista neresnica, ampak to, da če si to o sebi mislimo, se bodo ljudje do nas vedli, kot da taki tudi smo. Morda se jim v resnici celo zdimo noro atraktivni, ampak če tega ne čutimo, bomo s svojim obnašanjem, držo, govorom na koncu tega človeka odvrnili od sebe, ga prepričali, da ga nismo vredni, in kmalu se bo začel razgledovati po nekom, ki bo verjel, da ga je vreden.
V bistvu to sploh ne bo osebno (ker je to naša iluzija ne njihova) in dejansko ta oseba ne bo vedela, kaj jih pravzaprav odbija, a mi, če se bomo zares globoko zazrli vase, si bomo morali priznati, da njihov nenadni beg le odseva naše mnenje o nas samih – da sme nevredni ljubezni.
In roko na srce, občutek, da smo nevredni ljubezni povzroča neizmerno, tako rekoč eksistencialno bolečino, ki vse prav vse v življenju obarva sivo in povzroča, da brezglavo hrepenimo po oddaljenih otokih, kjer upamo, da si bomo le lahko izposodili ali celo odslužili malo ljubezni.
A ko tako v drugih prepoznavamo lastnosti, ki jih pri sebi ne želimo videti, se počasi pomikamo k sebi domov, v svoje bistvo in prižigamo luč nad vsem, kar tam biva. Saj tam ni nič nečloveškega, le naučili smo se, da nekatere naše lastnost niso zaželene, zato jih ne želimo videti, ali da se drugi ob naših talentih počutijo neprijetno, zato jih raje ne izražamo, ali da so nekatere okoliščine nevarne in nam lahko škodijo, zato tega ne počnemo in se takim situacijam izogibamo itd. A v resnici človek, ki je v harmoniji sam s sabo, ne bo nikoli rinil v samo-destruktivne situacije. Instinktivno ga bo vleklo v izpolnjujoče in osrečujoče okoliščine, ki bodo odražale njegovo notranjo harmonijo.
Zato ljubiti sebe, se sprejemati v vsej svoji celoti pomeni tudi prevzeti odgovornost za to, kar vidimo v svetu. Kot rečeno, vse kar vidimo zunaj sebe, mora biti v nas, sicer tega ne bi mogli prepoznati.
Pa poglejmo še, kako se te predloge zaznav zunanjega sveta znajdejo v nas?
Vzemimo primer dojenčka. Komaj je prišel na svet in če so vse njegove potrebe zadovoljene, zadovoljno opazuje, kaj se zunaj njega dogaja. Če v vozičku na prekrasen pozno-pomladanski dan mežika sončku, je zadovoljen. Če vmes nanj pade kakšna kapljica, je zadovoljen. Ne ve, da ga ta kapljica lahko zmoči in če ga bo potem še prepihalo, bi se glede na vsa splošno sprejeta prepričanja lahko prehladil. Pojma nima, da so tisti nežni dotiki lesketajočih drobcev, ki polzijo po njegovem nosku, tako »nevarni« zanj. To s časom »spozna« ob nenadnih krikih in zaznavi stiske svoje, sicer nadvse ljubeče, mamice, ki ga kar naenkrat hiti pokrivati, zastirati, in potem neprijetno tresoče premikati nekam drugam… Kasneje v življenju bo ob dežju avtomatično kremžil obraz in morda ga bo navdajal občutek nenavadne nejevolje, kakršno je nekoč davno tega zaznal pri starših vsakič, ko so na nebu uzrli temne oblake.
Ali pa primer reklame na radiu za neko nezgodno zavarovanje… »Babi, poglej me, kako visoko sem splezala!!!« se oglasi deklica… Sledi zaprepaščeni krik babice. Na podlagi tega krika iz oglasa razberemo, da je deklica nekje visoko, morda na drevesu – takoj pomislimo, da je ogrožena. V pravem življenju, bi deklica lahko bila visoko na drevesu, in verjetno, če je zlezla gor, zaupa vase in če ji bo to zaupanje uspelo obdržati, bo verjetno tudi varno zlezla dol. Ob kriku babice, pa se v deklici najverjetneje sprožita dve reakciji: prva je, da se NAUČI, da je visoko (na drevesu) v nevarnosti in druga je, da podvomi v svoje sposobnosti. V njej se ugnezdi prepričanje, da je plezanje v višave nevarno in da sama ni kos tej situaciji. Seveda je potrebno otroke varovati pred nevarnostmi, ki jih zaradi svoje neizkušenosti še ne morejo prepoznavati, a pomembno je, da jim pri tem ne vgrajujemo programov, ki jih bodo celo življenje spremljali in se jim zrcalili v svetu.
Če bi babica zaupala VASE (spomnimo se – vsak odnos je odnos s samim sabo in vsak odziv je naš odziv na to kar mi zaznavamo – na veji je bila deklica, a babica je lahko izhajala le iz sebe in svojega lastnega strahu), bi lahko zaupala tudi v deklico in v visokem plezanju ne bi takoj prepoznala grožnje, temveč dekličino izkušnjo. Zavedala bi se morebitne možnosti, da deklica ne more dovolj dolgo držati svoje teže na veji, ki se je oprijema, a zavedala bi se tudi, da v mirnem stanju lahko varno vodi deklico iz drevesa ali pa celo spleza k njej in ji neopazno pomaga.
Rekli boste, da to ni fer. Da pač vsak reagira, kot pač reagira in seveda imate prav. Tudi jaz bi najverjetneje vreščala, če bi videla svojo hči viseti iz drevesa, ampak ali bi ji s tem zares pomagala? Mislim, da ne. Nanjo bi prenesla nekaj, kar sem verjetno tudi jaz prevzela od nekoga drugega. In če bi se kljub mojemu vreščanju in histeriji vse dobro izteklo, bi se morda spomnila pomisliti, od kje ta moj strah? Koliko sem bila stara, ko sem se prvič tako počutila? Od koga sem ta strah prevzela? Če pa bi si enostavno rekla, da je že prav, da sem tako reagirala. Otrok je bil v nevarnosti in morala sem tako reagirati, sicer bi se lahko zgodilo najslabše (to je spet iluzija, da stopnja panike, ki jo zaženemo, predstavlja stopnjo možnosti, da sebe ali druge zavarujemo pred najhujšim – zakaj bi to sploh bilo res?), bi v sebi posodobila ta svoj program, v hčerko pa vnesla prepričanje, ki bi s časom verjetno preraslo v program.
Torej želimo sami sebe ljubiti? Nehajmo iskati srečo na drugih otokih – povsod je lepo, a doma je najlepše in nehajmo za svojo nesrečo kriviti druge, ki so nam to ali ono storili. Vse, kar se nam dogaja, se je zgodilo že davno tega – v preteklosti in ta je za vedno odšla. Zato se torej tukaj in zdaj odločimo, da bomo prevzeli odgovornost za to, kar je v nas nepredelanega ostalo od te preteklosti in se v tem trenutku odseva v okoliščinah zunaj nas, in si obljubimo, da bomo to sprejeli in vzljubili in nato izpustili ter se tega za vedno osvobodili.
Smo več kot le skupek vseh naših ran, programov, navad, prepričanj in posledic izkušenj, ki so se nabrale v nas. V bistvu smo se z učenjem vsega tega od-učili videti in ljubiti bistvo nas samih – tisti nedolžni, zaupljivi, več kot dovolj dober, ljubezni vreden del nas, ki je nespremenljiv, večen, ki je tu z razlogom, ker brez njega stvarstvo ne bi bilo popolno.
Spoznati to ni darilo le nam samim, temveč tudi našim otrokom. Danes otroke neprestano hvalimo za dosežke njihovih dejanj in truda, pazimo, da ne bodo za kaj prikrajšani, okolje prirejamo tako, da ja ne bodo doživeli niti najmanjše stiske, se zanje kregamo z učitelji, se z njimi nenehno ukvarjamo, jim razlagamo svet po svoje, igramo njihove igre tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi jih pustili pri miru, ampak a jih s tem zares učimo ljubečega odnosa do sebe? Morda je to prava pot. Ne vem. Vem le, da če starši ne znamo ljubiti sebe, bomo morda tega od-učili tudi svoje majhne sončke.
Torej ne le dosežke, trud in prizadevanja, pohvalite njih, take kot so… Poskrbite, da bodo tudi vaši otroci čim večkrat slišali te besede: »Zame boš vedno dovolj, svet brez tebe ne bi bil popoln.«
Bodi ti – si čista svetloba, tema je le zgodba, iluzija…
Do naslednjič z ljubeznijo, Adela.