Svet, kakršnega vidimo, je zgolj iluzija
Odločila sem se, da bo spodnja vsebina prvi prispevek, ki ga bom objavila na svoji strani. Želela sem namreč postaviti temelj vsem ostalim vsebinam, o katerih bom pisala in prav tako sem želela imeti svojo vsebinsko točko nič, h kateri se bom lahko vrnila, če bom vmes preveč zašla.
Ta prispevek je povzema bistvo vsega, v kar verjamem in kako dojemam celoten obstoj. Zato je prav, da ima ta vsebina to čast, da ji posvetim nekaj več pozornosti.
Pa začnimo…
Vse je energija!
To je dandanes slišati na vsakem koraku… A kaj to sploh pomeni?
Zagotovo ste že zasledili razlage, kako v širnem obstoju nič ni statično in zares trdno ali ločeno od česarkoli drugega. Vse, kar vidimo in tipamo, je sestavljeno iz atomov, ki imajo tako drobceno jedro, da so po trditvah kvantnih fizikov atomi praktično sestavljeni iz praznega prostora. Potemtakem, če gre verjetni kvantni fiziki in avtorju knjige Reality Unveiled, Ziadu Masri, je materialni svet, kot ga vidimo in tipamo, nekakšna materialna praznina. Po Ziadu izračuni kažejo, da če bi iz vseh atomov, ki tvorijo sedem cela osem bilijonsko populacijo zemlje, odstranili (ne vem, verjetno posrkali v nič;) prazen prostor, bi trdne mase človeštva bilo le za eno kocko sladkorja!!!
Resno??? Ste tudi vi ravnokar padli s stola?
Zame je to neverjetno fascinantno razodetje.
Ziad se zato v svoji knjigi upravičeno sprašuje, kaj torej vidimo in tipamo, če je vse, vključno z nami samimi, en ogromen prazen prostor? A vse, kar je meni po tem spoznanju rojilo po glavi, je bilo … za čem se pravzaprav tako vneto ženemo? Za praznim prostorom? Resno?
Ampak najprej k fizičnemu vidiku obstoja. Potem se bom vrnila k mentalnemu oz. čustvenemu vidiku, ki pa je po mojem mnenju veliko bolj določujoč kot prvi.
Naša čutila nam nedvomno potrjujejo, da je vse okoli nas, vključno z našimi telesi, trdno. Stol, miza, računalnik – vse česar, se ta trenutek dotikam, je zame trdno tukaj! Ziad navaja, da je skrivnost v elektrostatičnem polju, ki obdaja atome. Kot se dva atoma srečata, en drugega odbijata, tako da se njuni jedri nikoli ne dotakneta. Tako v bistvu, ko se moj skupek atomov, ki tvorijo moj prst, želijo dotakniti tipke na tipkovnici, se na razdalji 100 milijoninke centimetra med njimi in atomi tipke ustvari nekakšni elektrostatičen odboj, kar moje čutilo za tip zazna kot trda površina. V resnici se meglica praznega prostora med atomi mojega prsta le odbija od meglice praznega prostora atomov tipke…
Ok, saj vem, nor, a ne ravno najbolj uporaben podatek, ampak vseeno vse skupaj nekam pelje. In tudi, če se vam nič od tega ne zdi vredno zapomniti, berite naprej. Resnično ni pomembno, ali smo dejansko prazen prostor ali oblak atomov z zavestjo, kar je pomembno, je to, da na nek način vse in vsi vibriramo, se spreminjamo v odnosu do vibracij, s katerimi pridemo v stik, in tako na nek način POTUJEMO, se prepletamo in tvorimo celoto… tvorimo ENO.
Realnost, kakršno nam predstavlja naših pet (ali 6;) čutov, je le ILUZIJA.
A ta iluzija se ne nanaša le na fizično iluzijo vibrirajočih nevidnih delcev celotnega obstoja. Ne, ta iluzija sega globoko v naša življenja in tvori vse, kar doživljamo.
Če torej obstoj tvori prazen prostor, ki je nekako živ, kaj daje temu prostoru življenje? Eni pravijo temu zavest – jaz temu pravim univerzalna zavest neskončnega potenciala, ker je vseobsegajoča in prisotna v vsem, kar obstaja in se manifestira, kot vse, kar lahko obstaja. V svoji knjigi The Enchanted World iz serije The Dark Ego of Existence sem to univerzalno zavest poimenovala Theyty.
Torej imamo živ prazen prostor, ki je lahko karkoli. Kaj torej definira karkoli? Kaj definira vsebino tega praznega prostora?
Ta ista zavest.
Po mojem mnenju, če ne bi bilo neke univerzalne zavesti, ne bi bilo napredka, ne bi bilo evolucije. Če se omejimo na neko živalsko ali rastlinsko vrsto, lahko tudi z vidika Darwina; kako bi neka vrsta vedela, kako izboljšati samo sebe, da bi lahko dolgoročno preživela? Če bi telo, ta meglica praznega prostora atomov z vedenjem, da mora nekaj pri sebi izboljšati, umrlo, kako bi se znanje preneslo naprej na naslednje rodove? Kako celica ve, da mora spremeniti svojo funkcijo ali nadgraditi svoje delovanje, da bo naslednji rod uspešnejši od prejšnjega? Kdo ji to pove? Resnično dvomim, da rastlina, ki jo na pašnikih vztrajno trebijo ovce, svojemu semenu ukaže, »rastlina, ki se bo razvila iz tebe, naj bo strupena, da tem volnenim prežvekovalcem pokažemo svoje!« A vseeno nekatere rastline so strupene prav iz teh razlogov in verjetno niso kar »vedele«, da bodo imele določene naravne sovražnike. Že iz tega praktičnega vidika mora obstajati »nekaj,« kar »beleži« izkušnje vsega, kar obstaja, in s tem omogoča, da se vse razvija, spreminja in evolvira v nekaj, kar pred tem še ni obstajalo – svoj najvišji potencial – ki pa je neskončen.
In kaj ima to zveze z nami, boste rekli. V bistvu vse. Imamo prazen prostor, imamo nevidno snov, ki lahko postane karkoli – zavest, neskončni potencial, in imamo… IZKUŠNJO.
No, in ta izkušnja smo tudi mi – torej, smo zavest, ki izkuša samo sebe.
Problem nastane pri človeški vrsti, ki se sama sebe kot izkušnjo zaveda in jo lahko interpretirati, oceni, označi na ravni te iste izkušnje z merili, ki so na tej ravni običajni – kot dobro ali slabo oz. pozitivno ali negativno. Žal na tej ravni ne vidimo več celote, ne čutimo nevtralne, vseobsegajoče univerzalne zavesti, ki kot tihi opazovalec bdi nad vsem, kar se dogaja. Ne, na tej ravni, se počutimo ločeni od vsega in sami s svojimi tegobami ali zmagami – pač sami s svojim življenjem.
Na tej ravni se zanesemo na edino stvar, ki je vedno ob nas, od kar se zavedamo sami sebe, in ki nam je vedno nekako »pomagala« najti smisel in razumeti, kaj se okoli nas dogaja. Zanesemo se na svoj UM.
Ta daaa!
Vse kar imamo je svoj um. In seveda je to neverjeten inštrument, a kaj ko je do takrat, ko se začenjamo dobro zavedati sami sebe, že tako kontaminiran s tujimi koncepti, teorijami in oblikovanimi prepričanji, ki čisto vse kategorizirajo kot dobro ali slabo, da je vse, kar lahko ustvari le druga različica ene in iste rešitve – tiste, za katero so nam drugi povedali, da je edina možna. Temu se pridružijo še čustva, ki se porodijo kot reakcija na določene miselne vzorce in USTVARIMO si predvidljivo »realnost«, v kateri hočemo ali nočemo živimo.
Dandanes je zelo popularno govoriti o tem, da smo KREATORJI ali USTVARJALCI svojega življenja. Predvsem v krogih, ki se zavedajo delovanja zakona privlačnosti, je ta oznaka zelo priljubljena. In ta oznaka je verjetno ena najbolj pravilnih oznak, kar si jih človek lahko določi.
Resnično smo KREATORJI svoje resničnosti.
To je super novica, a verjetno se je vaše razpoloženje vseeno nekoliko spremenilo – od navdušenja do nekakšne blage zaskrbljenosti v enem stavku. Vsaj meni se je, ko sem to dojela. Verjetno zaradi odgovornosti, ki pride s tem… Z veliko močjo pride velika odgovornost (Winston Churchill in drugi, med drugim tudi Spiderman;)
Zato je prav, da jemljemo svojo moč resno in s spoštovanjem. Ker če želimo živeti življenje, kakršnega si želimo, se moramo zavedati, s čim imamo opravka in verjemite mi, vsaj 95% je tega, česar se NE zavedamo, kar pa ne pomeni, da je ta del izvzet iz dometa zakona privlačnosti. Razumete zdaj svojo odgovornost in nelagodje ob tem? V bistvu je 95% odstotkov tega, česar se sploh ne zavedamo, da privlačimo v svoje življenje. In verjetno se vam svita, zakaj se tega ne zavedamo, ne? Verjetno, če bi se tam cedilo mleko in med, se ne bi skrivalo v senčnih tunelih zavesti. Bilo bi lepo v sklopu tistih 5%, ki se sončijo v soju žarometov tega, kar želimo o sebi predstaviti drugim.
Če vsaj malo poznate zakon privlačnosti, veste, da v svoje življenje z lahkoto prikličete prazen parkirni prostor ali kakšno drugo prijetno malenkost. Če ste zelo vztrajni in se resnično trudite (tako s pozitivno vizualizacijo kot s trdim delom) in imate srečo, da ste tako programirani, ste si mogoče priskrbeli povišico ali boljši avto. Morda ste si ustvarili prekrasno življenje – pač v skladu s prepričanji, ki ste jih v življenju izoblikovali ali so vam jih posredovali drugi. A večina ljudi ima v sebi številne omejujoče programe, vzorce ali prepričanja, ki jih nevede usmerjajo in jim dejansko preprečujejo, da bi izstopili iz znanega okvirja in v svoje življenje pritegnili želeni čudež.
Kar je v nasprotju s ponotranjenimi prepričanji, v nas sproži odpor, ki ga niti vsakodnevno zavestno ponavljanje pozitivnih afirmacij na dolgi rok ne more izničiti.
Uh, želela sem sestaviti navdihujoč prispevek, zdaj pa tukaj nizam izzive, s katerimi vse se soočamo na svoji poti domov in zakaj nekaj, kar naj bi kot čarobna paličica vse popravilo, v večini primerov tega ne stori. A to ne pišem, ker bi vas želela demoralizirati. To pišem, ker si želim, da če se že odpravljate domov ali ste že na tej poti, se odpravite v pravo smer – vase…
V resnici je pot domov mišljena kot miren, naraven proces odkrivanja svojega avtentičnega jaza, ki je po naravi precej nevtralen, tako kot je nevtralna univerzalna zavest. Razlog, zakaj večinoma ni tako, je v tem, da se običajno zataknemo na mentalni in čustveni ravni, s katero se odzivamo na dogodke, ki se navidezno dogajajo zunaj nas. Pri tem pa pozabimo, da ta raven odzivanja v nas generira in kopiči energijo, ki se sama od sebe nikakor ne izniči, tudi če se mi na neki točki odločimo, da bomo na življenje gledali na pozitiven način. Dokler te energije ne »očistimo,« bo ta vplivala na našo vibracijo in tako bomo privlačili smo to, kar je v skladu z njo – ker tak je zakon privlačnosti!
Torej lahko se »trudim« biti mirna, nasmejana, pozitivna, a če je moja interpretacija, tega kar sem doživela v življenju, v meni pustila negativen energetski vtis, ki vibrira popolnoma drugače, bom zaradi ne-sprejemanja negativnosti v sebi, to najprej projicirala izven sebe – torej na okolico, in hkrati v svoje življenje privlačila še več tega. Kreirala bom torej realnost, ki bo v skladu z mojim energetskim vtisom – pa tudi če se bom na mentalni ravni trudila biti pozitivna in vsa sončna.
Senca nikoli ne laže.
Vsaka misel, namera, vsak odziv na zunanje okoliščine in notranje procese, vsaka mentalna dejavnost in čustvo, ki sledi, je v bistvu pozitivno ali negativno nabita energija, ki se kopiči v nas. Zato je tako težko spremeniti svoj ustroj in vibrirati na ravni svoje želje, s čimer bi postali privlačni, za to kar si želimo. Zato torej večinoma ne deluje, če mislimo pozitivne misli ali se odločimo, da bomo na stvari gledali drugače, če pri tem ne ozavestimo prepričanj, ki krojijo naše življenje in nevtraliziramo energetski naboj, ki ta prepričanja podžiga.
Navdušujoče pri tem je, da obstajajo mehanizmi prepoznavanja lažnih vidikov nas samih, ki jih s pozorno usmeritvijo uma, torej z ustrezno namero, lahko potem očistimo in energetsko nevtraliziramo, da na nas nimajo več vpliva.
V tem pogledu, biti dober dobi enako konotacijo kot biti slab – je le oznaka, iluzija. Ni resnična. Pot domov tako postane pot, na kateri sloj za slojem izgubljamo iluzorne oznake samega sebe in odpuščamo energetske vtise, ki so jih te oznake pustile v nas. Počasi postajamo vedno bolj odprti, pretočni, nevtralni, sprejemajoči, prožni, neopredeljeni, radostni in predvsem mirni v sebi. Počasi postanemo čisti potencial, ki vsak posamezni trenutek izkusi kot neponovljivi čudež.
Bodi ti – si čista svetloba, tema je le zgodba, iluzija…
Do naslednjič z ljubeznijo,
Adela